Zunanji ali notranji sovražnik?

V Sloveniji se umirjanje javnega življenja včeraj zvečer še zdaleč ni čutilo, kljub zelo smiselnemu pozivu vlade in skupine infektologov. Je pa dišalo po paniki. Sem po službi odšla v najbližjo trgovino po sveže sadje in naletela na prazne police in polno trgovino ljudi. Raj za viruse. Kdor to sproži, ne naredi prav nič dobrega.

Do sedaj, vsaj po mojem mnenju, so bili vsi apeli, ki nam jih je posredovala dosedanja vlada in strokovnjaki, zelo na mestu in res niso širili pretirane panike.

Žal nova vladna skupina že spreminja retoriko in to že ima posledice. Če nekdo začenja svoj govor  s stavkom ‘Ker je bilo do sedaj narejeno premalo…’, to ne pomeni nič drugega, kot da želi ljudi prestrašiti. Ali pa, da imamo zunanjega sovražnika. No, nimamo ga. Trenutno je bolj notranji. In zapiranje mej gotovo ni ukrep, ki bo prinesel odrešitev. Ampak je pa tako stanje idealno, da se postavi še kakšna ograja več, samo prestrašiti nas je potrebno še malo bolj.

Potrebujemo razumen pristop, na vseh nivojih morajo odgovorni odigrati svojo vlogo. Se mi zdi, da pomanjkanje prevzemanja odgovornosti ljudi na odgovornih mestih (kar mislim, da je pri nas velik problem) zdaj že prihaja do izraza. Sicer res ne vem zakaj toliko jamranj, da ni ustreznih informacij in navodil, da odgovorni npr. v javnih zavodih ne vedo kako ukrepati itd.  Informacije imamo, treba jim je le slediti in prevzeti odgovornost, da stvari organiziramo ustrezno situaciji. Če si pač direktor, ravnatelj, itd. je to tvoje delo in tvoja odgovornost.

Zdaj moramo ljudje oddelati svoje, da obvarujemo tiste, ki bi jim potencialna okužba ogrozila življenje. V skladu z navodili. Včeraj sem slišala, kako imajo domovi za starejše probleme s svojci. Ker vsi niso pripravljeni upoštevati navodil, da so domovi zaprti za vse obiskovalce. Obup! Ampak, v tem primeru je pač treba vztrajati, da je za naše skupno dobro prepovedano obiskovanje in tako pač je.

Ob vsem tem pa res ne smemo pozabiti na človečnost, solidarnost in medsosedsko pomoč. In tudi ne na to, da lahko obenem načrtujemo tudi pomoč ljudem, ki ob tem, ko se mi zapiramo v domove, živijo nekje vmes med žicami. Če ne bomo solidarni tudi do njih, bodo ostali brez vsake perspektive za prihodnost.

Deli artikel:

Give a Reply