Kmalu bo 25. maj in v Sloveniji se bo začel Nacionalni teden prostovoljstva. Na tak način prostovoljstvo praznujemo že krepko več kot desetletje, in vsako leto je prav tako živo, kot je živo prostovoljstvo med ljudmi. Osrednja prireditev je bila vedno v centru Ljubljane, navadno na Prešernovem trgu. Tam je bilo potem vse polno prostovoljcev, prostovoljskih organizacij, izvajale so delavnice, pelo se je, bilo je pisano od balonov in vetrnic… To seveda še zdaleč ni bilo vse, podobne prireditve so tudi drugod po Sloveniji. Priznanja za izjemne mlade in njihove mentorje, Junake našega časa, pa občine, ki prepoznavajo vrednost prostovoljstva in ga podpirajo, ambasadorje prostovoljstva znotraj javne uprave in še in še.
Letos bomo praznovali malo drugače, na poseben način. Zaradi okoliščin bomo pestrost iz ulice prenesli na papir. Moji sodelavci imajo polne roke dela, zapisujejo namreč dobre zgodbe prostovoljcev iz različnih organizacij, ki jih je ogromno. Trudijo se ujeti to pestrost, srčnost, energijo, strast, skromnost in moč, ki jo ti prostovoljci nosijo v sebi in delijo z ljudmi. Ni lepšega, in to vem iz lastne izkušnje, kot en nasmeh, ko čutiš, da si naredil nekaj, kar je človek potreboval. Ga ne poznaš, mogoče sta se videla prvič, mogoče se bosta videla še velikokrat, mogoče pa nikoli več. Ampak občutek ostane. Obema.
Ljudje, ki jih ne vodi taka plemenitost, pa v tem času delajo nečednosti v imenu reševanja človeških življenj. To je mogoče še hujše kot sam akt preusmerjanja zame nepredstavljivih zneskov denarja v nezaslužene žepe. Načenja namreč niti zaupanja, ki povezujejo skupnost, vero v poštenje, v delo, … Ne bom izgubljala besed, jih niso vredni.
Tem ljudem je treba postaviti zrcalo s tistimi, ki dnevno, brez dodatnega zaslužka, z voljo in dobro energijo, košček za koščkom lajšajo stiske in izboljšujejo življenja. S tistimi, ki ljudem v težkih situacijah lepšajo trenutke že samo s tem, da jim pokažejo, da niso sami v svoji stiski in da je tu nekdo, ki jim bo pomagal. S tistimi, ki rešujejo okolje, ko učijo, da je treba zanj skrbeti, ko opozarjajo na odločitve, ki za ljudi niso dobre, širijo obzorja z opozarjanjem na družbena neravnovesja, širijo kulturo strpnosti in aktivizma.
Ko je potreba, se odzovemo hitro, ne zapremo vrat in zaključimo z delom, poiščemo rešitev in povežemo. Lahko bi naštevala zelo dolgo, ampak kar je bistveno: prostovoljci s srčnostjo rešujemo vero v ljudi, kajti brez te nimamo skoraj ničesar več, v kar bi lahko verjeli.
Zato vabimo vse ljudi dobre volje v prostovoljstvo. Spremljajte dogajanje med 25. in 31. majem, poiščite prostovoljsko delo zase, če imate za to čas, predstavite prostovoljstvo otrokom, povabite vanj svoje starše in prijatelje, preberite navdihujoče zgodbe poštenih ljudi, vmes pa v tem nenavadnem času poskrbite za svoje telo in predvsem duh. Kolesarite. Že danes je najboljši dan za to.
