Se kar ne morem načuditi vnemi s katero si predstavniki vladajoče stranke prizadevajo raniti krhko tkivo nevladništva. Saj ne, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih za nevladne organizacije kdaj z rožicami posejano, ampak zdaj gre za odkrit boj proti nam. Odkar sama poznam delo v nevladni organizaciji je to večni boj za obstanek in to na zelo neenakopraven način. V času prve finančne krize se spomnim, da na banki nismo mogli dobiti premostitvenega kredita za izpeljavo projekta, kjer smo nerazumno dolgo čakali na izplačilo že porabljenih sredstev s strani države. Bankam se naša projektna pogodba z državo pač ni zdela vredna zaupanja. Če prevrtimo časovnico še malo naprej, smo za točno ta projekt potem dobili priznanje na ravni Evropske unije, iz našega modela pa je zraslo veliko večgeneracijskih centrov po Sloveniji.
Čeprav je delo v nevladni organizaciji negotovo, je zdaj napadena še ta sicer predvidljiva negotovost. Slišimo, da zajedamo proračun, da smo delomrzneži, preverjajo nas tako, kot če bi bili dokazani goljufi. Jaz zelo dobro poznam naše delo in zagotavljam, da smo vse kaj drugega, samo to ne. Mogoče zanesenjaki, optimisti, nekateri deloholiki, ljudje, ki jim je skrb za druge vedno prioriteta, verjetno naivneži, sicer bi že zdavnaj obupali, gotovo pa zelo odgovorni do svojih dejanj. Tega gotovo ne moremo reči za marsikoga, ki zdaj kroji našo usodo. Ko gledam svoje izjemne sodelavce, kako se trudijo, da bi vse naše aktivnosti izvedli na najboljše možne načine, si mislim, kako nepravično je udrihanje po nevladnikih. Mi in nam podobne organizacije gotovo nismo zajedalke družbe.
Sama pravzaprav mislim, da mogoče izraz nevladne organizacije ni najprimernejši. Nas takoj postavlja v opozicijo z vsako aktualno vlado. Pa ne gre za to. Res smo kritični do dela vsakokratne vlade, saj opazujemo njeno delo in vidimo, kako se odločitve manifestirajo med ljudmi. Ampak to je vse kaj drugega kot slepo nasprotovanje. Ker vključujemo ljudi/prostovoljce tja, kjer je to potrebno, pač vidimo, kam bi bilo potrebno vlagati, da bi bilo ljudem lažje. In zato nismo kritični, da kritiziramo, ampak, da bi se stvari za ljudi izboljšale. Mogoče bi morali govoriti o civilnodružbenih organizacijah, ki bi po mojem mnenju v nekem razvitem, urejenem, demokratičnem svetu dopolnjevale programe, ki jih ponuja država/vlada.
No, saj to delamo tudi sedaj, ampak si predstavljam ta urejen, razvit in demokratičen svet kot prostor, kjer bi ne bilo treba kar naprej – in to ne pomeni enkrat na leto – ampak zares kar naprej zagovarjati našega dela in dokazovati zakaj smo potrebni in kaj vse naredimo. Kjer bi bilo samoumevno, da imamo vlado in vladne javne institucije, gospodarstvo, sodstvo, medije in nevladne organizacije. Zato, da ohranjamo in razvijamo raznolikost, da gojimo tudi na primarnem nivoju pluralnost mnenj. Da se lahko naša mladina kali v zaposlitvah, kjer ti je ponujena možnost kreativnosti, izražanja mnenj, eksperimentiranja, preizkušanja še neuveljavljenih metod. Da lahko na organiziran in varen način vse generacije vstopajo v prostovoljstvo in sodelujejo v družbenih procesih po svoji volji in v obsegu, ki jim odgovarja. To je pomembno za razvoj neke države. Za dobrobit ljudi in kakovost bivanja. Vedno sem si mislila, da bi “pametna država/vlada” vzpodbujala kakovostno delo nevladnih organizacij. Od tega bi prebivalci imeli gotovo največ in posledično tudi država. Mar ne?
