Zdaj bi bil pa res čas, da vsi, ki v sebi še gojimo nekaj svobodomiselnega duha, rečemo: Dovolj je!
Ste poslušali včeraj šolnike na nacionalki? Imamo ljudi, ki znajo trezno razmišljati, jim je mar za mladino, vidijo, kaj se dogaja, pa sploh ne morejo vplivati na potek dogodkov.
Cepivo proti Covidu – 19 za najranljivejše imamo, varovati pred okužbo smo se v glavnem naučili, a za naše odločevalce še vedno ni čas, da odpremo vsaj šole in fakultete. Še več, mogoče pa sploh ne bi razpisali študijskih programov. Mogoče pa naj bodo fakultete kar zaprte. Res ne potrebujemo razmišljujočih ljudi, ki se potem pritožujejo. Samo, da se naučijo brati in gledati fotografije, da lahko spremljajo Twitter in ostala družbena omrežja.
Medtem mi vstopamo v nov projekt, z ogromno dela, da bomo še dodatno pomagali otrokom, ki so si v tem nenormalno dolgem času zaprtja šol nabrali zaostanke, ki njim in njihovim staršem predstavljajo obupno stisko. Samo zato, ker o njihovi usodi odločajo ljudje, ki tega ne bi smeli početi. S temi nerazumnimi odločitvami dolgotrajnega zaprtja šol so ravno otroke s težavami pahnili še v večje stiske.
Vlada je s svojo politiko v boju z epidemijo pogrnila na celi črti. Ne glede na vse ukrepe, ki izgledajo bolj kot agonija miši v iskanju izhoda iz labirinta, gre epidemija svojo pot. Represija nad narodom tukaj preprosto ne deluje in če ne gre, ne gre. Je treba potem ubrati popolnoma drugačno smer, predvsem je pa treba z narodom skleniti zavezništvo.
Potrebujemo državnike, ki jim širina ni španska vas, ki jim je mar za vse ljudi, ki niso maščevalni, se ne bojijo vsakega, ki misli drugače in to tudi pove, katerih vodilo ni odstraniti vse, kar jih ne podpira, ampak upoštevati nasprotna mnenja za izboljševanje svojih odločitev.
Treba je znati sprejeti poraz. Tudi to je znak odgovornosti do ljudi, ki jih vodiš.
