Ko ljudje pridejo v stik s skupino ‘drugih’, predsodki začnejo padati 

Sam imam močno migrantsko izkušnjo. Rojen v Sarajevu, živel v srbskih Užicah, potem Novem Sadu, Nemčiji, Beogradu in zdaj v Ljubljani, kamor me je pripeljala ljubezen. Tema integracije me tako zanima že od vedno, ker sem bil zmeraj tujec, drugi – nekdo, ki ni od tukaj. Moja mama je bila klasična gastarbajtarka, medicinska sestra v Münchnu, in mi jih je bilo zanimivo opazovati, ker so vedno trdili: »Tu bom počakal na prvo plačo, potem se pa vrnem domov,« potem so pa tam ostali 30 let in ves čas ponavljali, da bodo ostali samo še do naslednje plače. Ravno zato sem šel leta 2015 v Srbijo na obmejna območja, da vidim, če lahko beguncem na balkanski poti kako pomagam.

Neverjetno mi je bilo, kako lahko ljudje tavajo po teh državah, in kako živimo paralelna življenja. Ljudje potujejo skozi gozdove in čez gore, premraženi, žejni in lačni, pičlih 100 kilometrov stran od nas. Spomnim se situacije z mamo in njenimi štirimi otroki, ki sem jih srečal v parku v Kanjiži. Ko smo prišli iz trgovine, kamor smo jim šli kupit hrano, je nekdo zavpil: »Gremo, hitro, gremo!« in so začeli kar teči. Enemu izmed otrok sem še pomagal, da jih je sploh lahko dohitel. Potem sem se usedel in razmišljal o tem, kako se ukvarjam s svojim otrokom, da bi mu bilo lažje v šoli, medtem ko morajo neki drugi otroci hoditi in se skrivati cele dneve in noči.

Od leta 2015 tako delam na Slovenski filantropiji, začel sem ravno takrat, ko je bila odprta balkanska pot. Delam v Dnevnem centru za migrante v Ljubljani, kjer med drugim vodim Orientacijski program – ta program je namenjen vsem osebam, ki so dobile status begunca_ke. Podajamo jim vse osnovne informacije o institucijah, postopkih, življenju in kulturi v Sloveniji. Na splošno rečeno pa delam z ljudmi. Tisti, ki to delamo, naše delo težko definiramo – lahko bi rekli, da smo pisarna za reševanje težav.

V času epidemije se je življenje za migrante in begunce še poslabšalo, veliko jih je namreč izgubilo službe. Prej smo se ukvarjali večinoma z integracijo, zdaj se mi pa zdi, da jim nudimo pomoč za golo preživetje. Da sploh ne omenjamo sprememb zakonov o mednarodni zaščiti in tujcih. Ena izmed radikalnih sprememb v prvem je recimo omejevanje gibanja prosilcev za azil na občine, kjer so nastanjeni, spreminjajo se tudi pogoji integracije s krajšanjem obdobja, v katerem so upravičeni do pomoči … Mi, ki delamo z begunci, vemo, da ni pravično vseh tlačiti v isti koš. Nekateri so prišli z globokimi travmami in jim zaradi tega manjka osredotočenosti za učenje, drugi sploh nikoli niso hodili v šolo in ne znajo niti pisati.

Dejstvo je, da Slovenija ni velika država in da tu ni obilice služb. Zato bi bilo super, če bi se v proces integracije vključilo več izobraževalnih institucij, ki bi ponujale konkretna, praktična in specifična znanja ter veščine. Naš ACF projekt, Migrant migrantu glas, ki ga izvajamo skupaj z Radiem Študent, se mi zdi ena izmed rešitev te problematike. Odlično se mi zdi ljudem predajati znanje o tem, kako ustanoviti lastno društvo; novinarske, snemalne, govorne veščine ali znanja o krmarjenju svojih družbenih omrežij, da bodo s tem dosegli več ljudi. Dobiti glas, zagovorništvo, da te ljudje slišijo … to je res ključno.

To vam polagam na srce: ko ljudje pridejo v dejanski stik s skupino ‘drugih’, recimo migrantov in beguncev, predsodki začnejo padati. Mnenje o temah, na katere se človek ne spozna osebno, pomagajo ustvariti mediji – ti pa migracije predstavljajo predvsem kot varnostni problem. Pri tem lahko vsi pomagamo predvsem s poskusom razumevanja; da se ustavimo in razmislimo, preden obsojamo. Je to, da je nekdo v iskanju boljšega življenja prišel v našo državo, res najhujša stvar, ki se nam lahko zgodi? Razumem, da je težko to razumeti in se vživeti, ker begunci niso edini s težkimi življenjskimi zgodbami. Zato ste vsi toplo vabljeni na naše dogodke. Če želite pomagati na bolj konkreten način, pa si lahko vzamete čas in postanete prostovoljci_ke. Vedno smo veseli ljudi, ki pomagajo drugim: ali pri učenju jezikov ali izvajanju učne pomoči, ali pa za družabništvo.

Ognjen Radivojević sodeluje pri Active Citizens Fund projektu Migrant migrantu glas, ki ga Slovenska filantropija izvaja v partnerstvu z Radiem Študent in Radiem Nova iz Norveške. Njegova zgodba je peta v nizu navdihujočih pripovedi nevladnic in nevladnikov, aktivnih državljank in državljanov, ki skupaj, korak za korakom, spreminjajo našo družbo na bolje.

Deli prispevek: