Nevladniki smo že skoraj pregovorno smatrani kot odžiralci proračunskih sredstev, čeprav je to zares daleč od resnice. Vsakič znova dlakocepsko pojasnjujemo, kaj vse naredimo s sredstvi, ki jih na razpisih pridobimo od države (dobesedno do zadnjega centa!), zavezani smo načelom javnega naročanja in za vsako stvar pridobivamo tri ponudbe, nadzirajo in kontrolirajo nas na vsakem koraku. Zato prispevek v včerajšnji izdaji Dnevnika toliko bolj pogreje.
Slovenska filantropija veliko dela z migranti, ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito. Vemo, da je zadnje čase prihodov v resnici zelo malo. Izpostava v Logatcu je trenutno namenjena samo karanteni ob prihodih, sicer je glede na število ljudi ne bi potrebovali. Kar nekaj časa tam ni bilo nikogar. Ampak notranji minister govori o migrantski krizi, pripeljali smo policiste iz drugih držav za pomoč na meji, brez javnega razpisa so rezervirali nastanitve zanje in za to porabili 571.226,30 eur.
Gotovo je na mestu, da se policisti, tako kot drugi poklici, z izmenjavami dodatno izobražujejo. Vendar paradiranje ob meji, kjer dejansko ni nekega velikega pritiska, nima nobene racionalne podlage. Mar ne bi taka pomoč bolj prav prišla na naših uradnih mejnih prehodih, za zmanjšanje čakanja in dolgih kolon?
Da ne govorim o porabljanju sredstev, ki bi bila še kako potrebna za npr. integracijo beguncev v našo družbo, za kar nikoli ni dovolj sredstev, ali za odločevalce, da bi azilni postopki tekli hitreje. Kje vse bi se lahko še porabila! Za opremo otrok iz socialno šibkejših družin z dobrimi prenosniki, ali za vzpostavitev infrastrukture za prevzemanje in razdeljevanje viškov hrane med socialno šibkejše, za izboljšanje dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, …
Ampak ne.
