(Ne)odgovorni

Kakorkoli se trudim, da se z vprašanjem cepljenja ali necepljenja ne bi ukvarjala, se temu ne morem izogniti. Ne samo, da je to še vedno tema med prijatelji in znotraj družine, zdaj se skrb za javno zdravstvo prelaga še na delodajalce. Pri nas že res predolgo vlada kultura neprevzemanja odgovornosti. In to z vrha navzdol. Smo pa zato po doktrini neoliberalizma za vse, kar se nam dogaja, odgovorni ljudje sami. Čeprav temu še zdaleč ni tako, ker ne živimo vsak na svojem otoku v samozadostni skupnosti, pač pa v povezani družbi, kjer smo eden od drugega še kako odvisni in ima družba svojo strukturo in hierarhijo odgovornih. To se lepo kaže zdaj, ko moramo narediti korak v smeri kolektivne odločitve, pa očitno tega nismo sposobni.

Živimo v družbi, ki ima svoje strukture odločanja in če gre za javno dobro in javno zdravstvo, mora odločilne poteze potegniti vodstvo države, ker to vodstvo tudi zato imamo. Vsaj morali bi ga imeti zato. Ampak ne. Pri nas itak nihče, ki s svojim neukrepanjem stori škodo in je na dovolj visokem položaju, za to ne odgovarja. Največkrat ne odgovarja niti za korupcijo, ali krajo, okoriščanje s funkcijo itd. Če pa ukradeš v trgovini čokolado in te ujamejo kamere, to je pa druga zadeva. Tu sledi kazen. In verjetno postopki niso dolgotrajni in ne zastarajo. Mislim, da smo prav zaradi tega postali nefunkcionalna družba, polni nezadovoljstva. Zaradi tega ne počrpamo pravočasno sredstev za projekte, ki bi obogatili našo skupnost, zaradi tega imamo najbolj nore administrativne prepreke na vsakem koraku, ker se gleda samo na to, kako bi se vsakega, ki bi moral nositi kakršnokoli odločitev, zaščitilo.

In tako je tudi v situaciji, ko očitno imamo javnozdravstveni problem, ki naj bi ga najprej rešili ljudje sami, ampak mi itak sploh ne vemo več, komu in kaj sploh verjeti. Morali bi namreč zaupati, da nam odgovorni želijo samo dobro, tega zaupanja pa ni več. Zato zdaj odgovornost valijo na delodajalce, ki nosimo in sprejemamo odgovornost za delo v svojih organizacijah. Moramo poskrbeti, da zaposleni ne bodo zbolevali ob tem, ko opravljajo delo. Vse ok. Da pa smo primorani namesto odgovornih na višjih nivojih skrbeti še za kolektivno dobrobit?

Višji nivoji, ki čakajo in grozijo, ko se končno odločijo, pa je skoraj nemogoče razumeti od kdaj kaj velja, na kakšen način postopati in zakaj je sploh prišlo do tega. Če ne bi večina drugih akterjev v družbi, od zdravstva, civilne zaščite, izobraževalcev in izvajalcev socialnovarstvenih storitev ravnala resnično odgovorno, bi se v tem letu in pol pogreznili še globlje.

Deli prispevek: