Prepričana sem, da imamo prav vsi ljudje neko poslanstvo na tem svetu. Vsi, vsaj v nekem obdobju svojega življenja, nekomu pomenimo varnost, zatočišče, mir. Vsi smo nekomu otok, mama, oče, sestra, brat, teta, dedek, babica … Ni hujše tragedije za nas ljudi, kot je smrt nekoga, ki ga imamo radi. Verjetno pa je najhujša tragedija, če ti umre otok, za katerega si skrbel in mu želel vse najboljše.
Prav to se je zgodilo mami in hčerki na reki Dragonji. Verjetno je bilo življenje, ki sta mu ubežali, neznosno. Verjetno ta mama svoji hčerki ni mogla omogočiti vsaj kolikor toliko kvalitetnega življenja, da se je v želji po boljšem jutri odločila za tako težko pot. Ne vem, če se mi, ki živimo udobno življenje, sploh lahko postavimo v tak položaj. Takšen korak s svojimi majhnimi otroki človek naredi samo, če je neznosno.
Zato je tragedija mame in hčerke na reki Dragonji samo neznosno huda tragedija, ne glede na vse okoliščine. Ljudje res preveč radi sodimo. Obtoževanje in iskanje krivcev ne pomaga nikomer, to neznosno bolečino in osebno tragedijo pa relativizira v luči nehumanih sporočil, ki so ob taki tragediji brezsmiselna in samo dodajajo bolečino spoznanju, da preproste človečnosti mogoče sploh nismo več sposobni.
Vse, kar bi morali ljudje skleniti, je, da takih tragedij ne bomo dopuščali. Ne glede na naša prepričanja ali usmeritve. Če je kaj človečnosti v nas, levih, desnih ali vmesnih, je edina možna opredelitev tega, kar se je zgodilo na lepi reki Dragonji, samo neskončna žalost. Žalost vseh nas, ki dopuščamo, da smo tako zelo kruti drug do drugega. Žalost, da pozabljamo, da so vsi tisti, ki jih imenujemo s posebnimi imeni – pa naj bodo to migranti ali kdo drug – in nas moti v našem udobju, samo ljudje. Kot ti in jaz.
V imenu človečnosti, ki je bistvo našega obstoja, moramo takim tragedijam reči ne. Brez fige v žepu in plana B. Vsak migrant je predvsem človek in zelo si želim, da bi ob mednarodnem dnevu migrantov prav vsi najprej pomislili na to.
