Predstavljajte si, da smo v svetu, ko se po sneženju na ulici zbere cela soseska in vsi kidajo sneg. Nekdo pride s čajem, drugi s kavo, tretji z domačim žganjem. Četrti se vrača iz službe in sprejme ga cela soseska. Otroci so zunaj, ker je pač zabavno, kadar je gneča. In v kratkem času je vse počiščeno. Zadovoljni smo. Skupaj smo si uredili okolico. V resnici je bilo predvsem zabavno. Mogoče se je kdo jezil, da bi morali imeti boljšo komunalno službo in potem ne bi bilo treba priti pred blok kidat. Bi lahko sedeli na kavču pred televizorjem. Ampak roko na srce, smo bili zadovoljni. In prijetno utrujeni. Smo nekaj naredili. Za vse. To je moj spomin na čas, ko sem odraščala v bloku v Trnovem.
Leta pa tečejo in razvoj gre naprej. Večinoma ne kidamo več skupaj. Če si vsak sam skida parkirišče, si nanj po možnosti postavi še gajbo, ker delo je pač delo. Ga je treba vrednotiti in zaščititi. Če ga družba ne, ga moram sam. Če sem svoj kvadratni meter odmetal, je moja last, ker je moja kaplja znoja padla na prav ta del asfalta. Le zakaj bi se v znoju mojega potu redili drugi? Seveda ne kidamo več skupaj, ker gotovo koga ne bi bilo, uporabljal bi pa sadove našega dela. Rajši naj kar komunalci počistijo, mi bomo pa v miru uživali svoj prosti čas doma za računalnikom ali pred televizorjem. In večina se nas jezi, ker itak niso opravili tako, kot bi bilo treba in takrat, ko bi bilo treba.
Predstavljajte si, da je zelenica med bloki last otrok. Da si na njej uredijo nogometno igrišče. Oziroma je vsak dan nekaj drugega. Da je cel dan slišati otroško vpitje. Da mamam ni treba sedeti ob svojih majhnih otrocih in paziti na vsak napačen gib in sumničavo gledati neznane ljudi, ki hodijo okoli blokov (čeprav so verjetno sosedi, ki jih ne poznamo), ker cela soseska skrbi za otroke. Poznajo se in vedo, kdo kam paše. Če je kdo žejen, potrka pri spodnji sosedi in seveda dobi vodo. Pa še kakšen piškot. Ključi so spravljeni še pri dveh sosedah in otroci grejo po šoli k eni od njih na kosilo. Če kdo kaj potrebuje, vemo, kdo kaj zna. Pomagamo si in lepo nam je. To je moj spomin na odraščanje v trnovskih blokih.
In razvoj gre naprej. Zdaj smo bolj razvita družba. Trava ni za hodit po njej. Kaj šele, da bi se mularija tam žogala. Lahko se poškoduje fasada, če ne še kaj hujšega. In kdo bo potem to plačal? A tvoja mama? To in podobno dandanašnji poslušamo od sosed in sosedov, ki z naše trave med bloki podi ekipe mulcev, ki želijo brcati žogo.
Marsikaj iz naše zgodovine je takega, kar bi morali ohraniti, pa nismo. Zdaj izumljamo znova. Tudi to, da je potrebno in smiselno skrbeti za skupnost, skupaj. Ker sicer ne bo nikoli zares od vseh. Nekaj te povezanosti, da se bomo v skupnosti počutili dobro, lahko vpeljemo nazaj med nas tudi z akcijami ob Dnevu za spremembe in podobnimi aktivnostmi, ki jih je na srečo vedno več in ki jih večinoma pripravljamo nevladne organizacije. V skupnostih živimo tudi zelo različni ljudje, zato se moramo dobro spoznati in upoštevati vse naše razlike in različne potrebe. Svojo skupnost lahko potem soustvarjamo tako, da hkrati soustvarjamo boljšo družbo.
