Šele zdaj, ko se poslavljam od filantropije, zares dojemam, kako zelo sem ponosna na naše delo. Skupno. Cele ekipe. Tudi tistih, ki so ekipo vmes zapustili. Vsak je prispeval pomemben del k celoti. Naredili smo veliko in ko sem gledala zapiske o ciljih, stare petnajst let in več, smo večino zadanih ciljev tudi realizirali. Pot ni bila enostavna in skoraj nikoli ni šlo brez težav, ampak naši cilji so bili jasni in od njih nismo odstopali. Biti vedno na voljo za pomoč ljudem in sodelovati, povezovati. Prispevati k bolj solidarni in varni družbi. In hvala vsem, še posebej prostovoljkam, prostovoljcem in donatorjem, ki ste nam pri tem pomagali.
Zame zaposlitev na Slovenski filantropiji nikoli ni bila samo služba. Bilo je moje poslanstvo, moja strast, z ljudmi, ki jih globoko spoštujem in sem jim hvaležna za zaupanje, ki so mi ga izkazovali. Včasih se nismo strinjali, ampak pomembno je, da ekipa zaupa vodji, samo tako lahko napreduje.
Odločitev, da moram drugam je vzniknila, ko sem prvič za nekaj rekla, da nima smisla. Bila je pobuda sodelavca, da moramo zatežiti financerjem, ker je administracija zares preobsežna in sama sebi namen – kar je zelo res in v Sloveniji duši kreativnost. Prvič se mi je zazdelo, da kljub tolikšnim poskusom res nikoli ne bo nič, se pravi s tem samo tratimo svojo energijo. To je bil zame znak, da se moja misija v Slovenski filantropiji izteka. Ni važno koliko let nekje delaš, bolj pomembno je, da si pri delu strasten in neomajen v poti do cilja. Lahko poti spreminjaš, lahko poskušaš, ampak brez strasti in zaupanja v to, da pot obstaja, ne moreš delati premikov.
Na neki točki sem nad uradništvom v naši državi pač obupala. Večkrat obupovala, ampak dolgo ne obupala. Pa čeprav je med uradniki, ki jih poznam, veliko izjemnih ljudi, strokovnjakov, ampak tak bi moral biti cel sistem. Temeljiti bi moral na znanju, strokovnosti in vedenju, da delaš za ljudi, da ustvarjaš mostove za dobre rezultate, ne pa prepreke.
Slovenska filantropija nadaljuje delo z novo močjo, s svežim vetrom pozitivnih sprememb, ki jih prinaša nov voditelj, mag. Franci Zlatar. Dolga leta sva odlično sodelovala. Brez njega filantropija že do sedaj ne bi bila tako uspešna, kot je, zato sem prepričana, da je lahko pod njegovim vodstvom še boljša organizacija.
In zame bo najboljši indikator dobrega dela nove ekipe, ki ji zdaj pripadam, če bodo moji stari sodelavci zadovoljni z našim delom in bodo pri delu z najranljivejšimi v naši družbi zaznali pozitivne spremembe. Da gre na boljše. Vem, da ne gre od danes na jutri in vem, da morda pot ne bo čisto taka, kot si jo predstavljam, ampak zavezanost k ciljem, ki smo si jih postavili pred volitvami me navdaja z željo, da čim prej zavihamo rokave.
Vmes pa slavim leto, ki predstavlja 30. obletnico dela Slovenske filantropije. Organizacije, ki je pod taktirko predsednice Anice Mikuš Kos že ob ustanovitvi začrtala svojo pot povezovanja ljudi in solidarnosti. Prostovoljke in prostovoljci, vi ste res ambasadorji upanja v dobro v ljudeh. V človečnost. Izjemno delo, ki ste ga v vseh teh letih opravili in ga opravljate v dobro ljudi, ki vas potrebujejo, je vredno praznovanja. Tudi jaz ostajam ena od mnogih, kar bo moja vez s Slovensko filantropijo. In že zdaj se veselim, našega snidenja v Križankah, 30. septembra, ko bomo slavili to moč, ki jo prav vsak od nas nosi v sebi in zaželeli novih uspešnih 30 let Slovenske filantropije.
