Tjaša in Martyn

Martyn Sorge dela v Berlinu, Tjaša Arko pa v Ljubljani in Mariboru. Med njima je mnogo kilometrov, a se vidita skoraj vsako leto. Zakaj? Ker ju neizmerno veseli ustvarjati varen prostor, kjer se lahko mladi povezujejo v kontekstu mednarodnih mladinskih izmenjav. Z njima smo se pogovarjali leta 2019, na mednarodni mladinski izmenjavi v organizaciji Slovenske filantropije z naslovom ‘Odkrij SE(be)’. Od pogovora je minilo že skoraj pet let, med pandemijo izmenjav ni bilo, končno smo moči združili spet lani, ko smo organizirali izmenjavo z naslovom ‘Spet mladi’, o kateri lahko več preberete tu.

Lahko na kratko predstavita, s čim se ukvarjata?

Martyn: Sem koordinator projektov v majhni nevladni organizaciji v Berlinu. Upravljamo z doživljajskim igriščem, otroškim klubom in vodimo druge projekte za otroke in mlade.

Tjaša: Sem vodja programa Prostovoljstvo na Slovenski filantropiji, večinoma delamo z organizacijami in prostovoljci, od nekdaj pa je bila moja strast tudi delo z mladimi, kar z veseljem izpolnjujem skozi mednarodne mladinske izmenjave.

Kako dolgo se poznata?

T: Spoznala sva se na kongresu European playwork association v sicilskem Palermu, ko sem bila še prostovoljka pri Centru za pomoč mladim (CPM). Mislim, da sva se začela pogovarjati o mačkah in takoj kliknila. Že naslednje poletje sva naredila prvo skupno mladinsko izmenjavo.

M: To je bilo leta 2004, ta izmenjava pa je bila 2005 v Mariboru.

T: Bila sem še mlada, komaj 24, in Martyn je imel še črne lase (smeh). Po Mariboru je bil Berlin, Baskija, Hermannshagen v severni Nemčiji … vse to prek CPMja. Po tem sva jih spet začela organizirati prek filantropije, organizirala sva tri na Zapotoku in eno na Pokljuki.

Kako se je soustvarjanje izmenjav razvilo skozi leta? Je zdaj kaj drugače kot je bilo na začetku?

M: Morda se je malce spremenilo, ampak je vsaka izmenjava drugačna, z drugačno energijo in drugimi cilji.

T: Enkrat smo imeli za cilj ustvariti film, drugič smo imeli srednjeveško temo in smo igrali vloge v različnih zgodovinskih dogodkih, … kar je meni najpomembnejše je to, da sva z Martynom že na začetku vzpostavila odnos, ki temelji na zaupanju. Tako da sva se ne glede na to, kaj se je na kakšni izmenjavi zgodilo z drugimi organizatorji ali skupinami, lahko zanesla drug na drugega. Zaupava procesu, zaupava mladim in zaupava v igrivost.

Kaj je za vaju najbolj dragoceno pri tem, kar delata?

T: Zame je najbolj dragoceno to, da ustvarjamo mladinske izmenjave na naš način – tako, da so smiselne in da imajo velik vpliv na življenja mladih, ki se jih udeležujejo. V teh letih smo imeli kar nekaj mladih s težavami v duševnem zdravju, blage depresije in podobno, a so se v teh dvanajstih dneh vseeno odprli in odšli domov z novimi močmi.

Nikoli ne delamo izmenjav samo za osebe z eno vrsto nezmožnosti/invalidnosti oziroma samo za osebe z manj priložnostmi … ampak za vse. Rezultat tega je boljše medvrstniško učenje. Za mlade, ki prihajajo iz bolj ali manj normalnih situacij, je to vedno odkritje, zato ker se navadno ne zavedajo, v kakšnih pogojih lahko živijo drugi mladi v isti državi – brez staršev, z manj finančnimi sredstvi … da ne začenjamo o znanju jezikov. Nekateri izmed mladih pridejo na izmenjavo in trdijo, da ne govorijo dobro angleško, a po izmenjavi vedno pridejo domov z višjo samozavestjo in boljšim znanjem pogovorne angleščine.

M: Tudi zame kot mladinskega delavca je to nekaj posebnega, iz teh izmenjav dobim ogromno energije. Skozi takšno izkušnjo se sklenejo močne vezi, tako da se med izmenjavo z mladimi bolj zbližamo kot pri vsakodnevnem delu. V Berlinu se srečujemo na dnevnih aktivnostih, rečemo živijo in ne veliko več, med izmenjavo pa je toliko več priložnosti za pogovor. Ravno včeraj sem šel v trgovino z enim izmed fantov iz nemške skupine in sva imela super pogovor o tem, kaj si želi početi v življenju, kaj hoče postati. Pomembno je, da si delimo take stvari.

T: Tudi po mladinski izmenjavi se lahko zgodi neke vrste magija. Odkar delam na filantropiji smo izmenjavam dodali medkulturno dimenzijo, saj je vsaj polovica udeležencev_k iz Slovenije mladih migrantov_k/beguncev_k. Po izmenjavi se še vedno družijo, spletejo prijateljstva in tudi delajo skupne projekte. Nives, ena izmed naših prostovoljk, je skupaj z enim izmed beguncem posnela film. Lani je še z enim drugim uprizorila gledališko igro. Kar v bistvu naredimo z izmenjavami je, da zasejemo semena. In še ena stvar – kar nekaj udeležencev_k naših izmenjav je zdaj mladinskih delavcev_k!

Mislita, da jih takšne izkušnje navdihnejo?

M: Ja, mislim, da je to glavni cilj. Da vidijo, kakšno je življenje, ko stopiš izven svojega majhnega mehurčka.

T: Moja zgodba je, da sem kot 16-letnica šla za 12 dni na poletni tabor, ki mi je spremenil življenje. Pred tem sem mislila, da hočem postati odvetnica ali novinarka, a so me mladinski delavci_ke tako navdihnili_e, da sem se odločila, da bi tudi jaz to počela. In zdaj res to delam!

Navdihujeta mlade in drug drugega … to verjetno pomeni, da se vsako leto veselita tega, da bosta spet delala skupaj?

T: Seveda! Oba sva bila že na mnogo izmenjavah z mnogo različnimi ljudmi. Kar se mene tiče, se vsi problemi, težave in druge negativne stvari, ki se včasih zgodijo na izmenjavi, zgodijo zaradi osebja – mladinskih voditeljev_ic. Mladi niso nikoli krivi za to. Najpomembnejša stvar je zaupanje med voditelji_cami, da se lahko pogovorijo o stvareh in razrešijo konflikte, kljub morebitnim užaljenostim in nestrinjanjem. Če to zaupanje obstaja, ga udeleženci_ke vidijo, začutijo, in se zaradi tega počutijo varnejše. Tako da je izbiranje novih mladinskih organizacij in začetek dela z njimi vedno največji izziv.

M: Ampak še vedno to počnemo.

T: Ja, še vedno, in do sedaj smo bili še vedno srečni z našimi izbirami partnerjev.

Bi rada to počela še naprej?

T: Seveda! Še najmanj 15 let.

M: Ja, minimalno.

T: Prejšnji večer smo se pogovarjali o tem, kaj bi naredili, če bi imeli ogromno denarja. Rekla sem, da bi kupila hišo in delala samo mladinske izmenjave – recimo štiri na leto. In delala bi jih z Martynom in drugimi mladinskimi delavci_kami, ki jih poznam. To so moje sanje!

Slovenska filantropija mladinske tabore izvaja z namenom, da mladim ponudi izkušnjo medkulturnega sodelovanja,  jih senzibilizira za drugačnost ter spodbudi, da tudi sami postanejo akterji odprte in solidarne družbe.

Smiselnost projekta so prepoznali v Zavodu Movit, Nacionalni agenciji programa Erasmus+, Evropska komisija pa je projekt podprla s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izvedbo programa in brezplačno udeležbo za mlade.

Deli prispevek:
  • Cara Mengekstrak Domain dari URL di Notepad++
  • WordPress CMS Checker
  • slot gacor