»V soboto, 20. junija, obeležujemo Svetovni dan beguncev. Ker je ena osrednjih vlog Slovenske filantropije zagovorništvo ranljivih skupin, ob tej priložnosti znova opozarjamo na krivice, diskriminacijo in ovire, s katerimi se begunci in begunke soočajo pri vključevanju v slovensko družbo. O birokratskih in sistemskih ovirah pri vključevanju priseljenk in priseljencev smo že govorili v podkastu Zagovornika načela enakosti, tokrat pa bi želeli pozornost usmeriti predvsem na ovire, ki jih ustvarjamo sami. Od beguncev in begunk pričakujemo, da se integrirajo, hkrati pa jim integracijo otežujemo:
- Pravimo, naj mejo prečkajo zakonito, hkrati pa zakonite poti vse bolj zapiramo: Evropska unija je z novim Paktom o migracijah in azilu dodatno zaostrila postopke in zmanjšala možnosti, da ljudje, ki potrebujejo zaščito, do nje tudi dejansko pridejo.
- Trdimo, da bomo sprejeli tiste, ki resnično bežijo pred vojno, hkrati pa jim ne omogočamo varnega prihoda: obstajajo mehanizmi za evakuacijo Palestincev in Palestink iz uničene Gaze, vendar se jih Slovenija kljub pozivom ne poslužuje. Obenem se na evropski ravni vse glasneje pojavljajo pozivi k ukinitvi začasne zaščite za osebe iz Ukrajine.
- Potrebujemo delovno silo, zato želimo, da delajo, a ne, da “na(ši)m” kradejo službe: ob tem pa pozabljamo, da večina opravlja dela, za katera med domačim prebivalstvom pogosto ni interesa, saj so zahtevna in slabo plačana.
- Ne želimo samskih moških, obenem pa postavljamo težko dosegljive pogoje za združevanje družin: postopki za združevanje so namreč dolgotrajni in za odobritev morajo izpolnjevati veliko pogojev, ki jih mnogi ne morejo doseči.
- Od ljudi pričakujemo, da se bodo naučili slovenščine, a jim za to ne omogočamo ustreznih pogojev: tečajev je premalo, niso dovolj prilagojeni različnim skupinam ljudi, termini so pogosto nezdružljivi z delom in/ali varstvom otrok, možnosti za opravljanje izpitov pa omejene.
- Želimo, da postanejo del naše skupnosti, hkrati pa jim odvzemamo možnosti sodelovanja pri soodločanju o njej: s spremembo Zakona o lokalnih volitvah smo odvzeli volilno pravico državljanom in državljankam tretjih držav, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.*
O beguncih in begunkah se veliko govori, redkeje pa jim zares prisluhnemo. Nekaterim se smilijo, drugi jih vidijo kot grožnjo. V medijih se najpogosteje pojavljajo kot številke, statistika, varnostni problem, breme za socialni sistem ali poceni delovna sila. Precej redkeje pa kot to, kar v resnici so – ljudje z imeni, družinami, talenti, strahovi in željami. Ljudje, ki so morali zapustiti svoj dom in si zdaj prizadevajo ustvariti novega.
Na Slovenski filantropiji že več kot trideset let srečujemo begunce in begunke iz različnih delov sveta. Žal nam je, da se v javnosti tako redko slišijo njihove zgodbe. Zgodbe o ljudeh, ki so si po izgubi doma ustvarili novo življenje. O ljudeh, ki delajo, študirajo, ustanavljajo podjetja, skrbijo za starejše, prostovoljijo in pomagajo drugim. O tistih, ki so v Slovenijo prišli po pomoč, danes pa pomoč vračajo skupnosti. To je zgodba Fatum iz Sirije, ki je iz uporabnice naših programov postala medkulturna mediatorka in podjetnica – lastnica restavracije Al Yasmin v centru Ljubljane. To sta zgodbi Nataliie in Mykole iz Ukrajine, ki svoj čas namenjata prostovoljstvu in podpori drugim. To je zgodba Mohameda, ki je kot otrok iz Sirije čez Turčijo in begunsko taborišče v Grčiji prispel v Slovenijo, kjer je (uradno) postal frizer. To je zgodba Markosa iz Eritreje, ki skrbi za starejše v domu za ostarele. To je zgodba mladega Daniela iz Eritreje, ki pripoveduje o otroštvu, drugačnem od otroštva večine otrok v Sloveniji. To je zgodba Mohameda, ki govori o vztrajnem učenju slovenščine. In to je pesem naše uporabnice Nataliie iz Ukrajine v zahvalo Sloveniji, ki je sprejela begunke in begunce iz Ukrajine. Pa tudi zgodbe mnogih drugih, katerih imen ne poznate, a vsak dan soustvarjajo »našo« družbo in gradijo svoje življenje znova – pogosto kljub oviram, ki jim jih postavljamo.
Takšne zgodbe – čeprav jih je veliko – redko postanejo naslovnice. Slabe novice so pač bolj privlačne, predsodki pa bolj klikani od resničnosti. Zato vam polagamo na srce, da se, preden naslednjič oblikujete mnenje o beguncih in begunkah na podlagi posamezne novice ali objave na družbenih omrežjih, spomnite tudi teh zgodb. Ne zato, ker bi bili begunci in begunke boljše ali slabše od drugih ljudi, temveč zato, da vas opomnijo, da so preprosto ljudje. Tako raznoliki, ranljivi in nepopolni kot vsi mi. Ljudje, ki si želijo predvsem to, kar si želimo vsi: varnosti in občutka sprejetosti.«
– Tina Velišček, vodja Dnevnega centra za migrante in terenskega odziva
*Do ponedeljka, 22. junija 2026, zbiramo 2.500 podpisov volivk in volivcev za začetek postopka za razpis referenduma o spremembah Zakona o lokalnih volitvah. Če bo zbranih dovolj podpisov, bo sledilo zbiranje 40.000 overjenih podpisov. Več informacij je na voljo na tej povezavi.
